V splošni zavesti domačinov se je škoromatija uveljavila kot eden največjih praznikov v vasi. Čeprav je sam običaj danes bistveno krajši, kot je bil v preteklosti, in se sodelujoči nanj lažje pripravijo, je škoromatija še vedno ohranila svojo čarobnost in skrivnostnost, da jo sodelujoči dojemajo kot častno dolžnost, ostali domačini pa kot ponos svojega kraja. Tako kot včasih se škoromatija še danes začne dan po božiču, 26. decembra, na god sv. Štefana. Takrat se zberejo fantje in možje, se okvirno dogovorijo, kako bo potekala bližajoča se škoromatija, in si razdelijo vloge. Dogovorijo se, kdo si bo pripravil kostum za katero masko. Pred prvim oblačenjem kostumov in mask se sodelujoči ponavadi dobijo še enkrat, nato pa določijo dogodke in dejavnosti, ki se jih bodo škoromati udeležili. Najpomembnejši med njimi je seveda poberija, za katero si škoromati že vrsto let rezervirajo pustno soboto. Včasih so pobirali darove po okoliških vaseh ves teden pred pustom in so bili tudi po več kot teden dni zdoma, v domači vasi pa so pobirali darove prav na pustni torek. Zaradi obveznosti sodobnega življenja danes seveda to ni več mogoče, zato so posamezna dogajanja osredotočena na dneve ob koncu tedna. Hrušiški škoromati se ponavadi udeležijo enega predpustnega karnevala, karnevala na pustno nedeljo, manjša skupina pa se ponavadi predstavi v kakšnem izmed slovenskih mest tudi na pustni torek. Glavni dogodek vsakoletne škoromatije ostaja poberija, ko škoromati razgrajajo in veseljačijo po domači vasi.

Škoromati iz Hrušice opravijo poberijo na pustno soboto, ko se zgodaj dopoldne zberejo sredi vasi in v povorki obhodijo vas do najbolj oddaljenih hiš, kjer se od glavne skupine ločijo poberini in začnejo pobirati darove od hiše do hiše. Tudi pri darovih se že pozna sodobni čas, saj so včasih pobirali predvsem klobase, panceto, špeh, jajca in druge dobrote, danes pa številni darujejo kar denar. Za razliko od drugih škoromatov morajo biti poberini, ki edini vstopajo v hiše, odkritih obrazov, da domačini vidijo, koga spuščajo v hišo. Darove ponavadi prejmejo od gospodinje, se zanje domačim zahvalijo, jim zaželijo dobro letino, sreče in zdravja v prihajajočem letu ter jih povabijo na skupno večerjo ob koncu poberije. Ostali škoromati se medtem raztepejo po vasi, se ustavijo v vaških gostilnah, pred hišami, kjer jih čakajo z obloženimi mizami in povsod pojejo, godejo, veseljačijo in uganjajo razne norčije. Škoromatija je namreč priložnost, ko lahko fantje in možje nekoliko zrahljajo svoje vajeti, se prepustijo veselju in ušpičijo marsikaj, česar si brez maske nikoli ne bi upali. Še ne v tako oddaljeni preteklosti so bili škoromati pravi strah in trepet vaških otrok in neporočenih deklet, ki jih je škopiti lovil s kleščami, škoromati z zvonci pa so jih po obrazu mazali s sajami. V pustnem času so brez jeze domačinov dovoljeni razne vragolije in celo ekscesi.
Sodobni čas se seveda odraža tudi v današnji škoromatiji, vendar pa se škoromati iz Hrušice trudijo, da bi običaj ohranili vsaj približno tak, kakršnega so jim zapustili njihovi očetje in stari očetje. Prihod turistov v vas, ki si hodijo ogledovat običaj, sili škoromate v organizirano povorko, medtem ko so se škoromati še pred 20 leti dobesedno raztepli po vasi. Organizirana povorka je tako postala že del tradicije, na katero so navajeni tudi domačini. Vabila na razne karnevale v druge kraje in celo v tujino omogočajo škoromatom, da utrdijo svoj sloves, da postanejo prepoznavni v širšem prostoru in tako lažje ohranjajo običaj pri življenju. Pomanjkanje mladine v vasi je prisililo hrušiške škoromate, da so medse sprejeli tudi poročene moške, kar je bilo še pred 20 leti skoraj nepredstavljivo. So pa hrušiški škoromati eni redkih, če ne celo edini, ki v svoje vrste ne pripustijo žensk. Tako kot pri večini drugih tradicionalnih mask se tudi pri škoromatih dekleta niso smela nikoli oblačiti v kostume škoromatov, in v Hrušici se tega pravila še danes strogo držijo.

Hrušiški škoromati na sodobne izzive odgovarjajo s preudarno skrbjo za ohranitev čim bolj izvirnega običaja in prikaza škoromatov v vsej lepoti. Škoromatov že stoletja ni uničila ne cerkev, ki jih je vedno preganjala, ne razne tuje oblasti, ki so v običaju videle pripadnost slovenstvu, ne režim po drugi svetovni vojni, ki je običaj razumel kot ostanek primitivnosti domačinov. K sreči je običaj preživel tudi v hitrem tempu sodobnega življenja in pravzaprav med seboj še bolj povezal domačine, ki že stoletja živijo z njim.

​

 Škormatija je od aprila 2012 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine.